Zgodbe o hrani zapisovali učenci 3. c razreda z mentorico Tino Turk v oddelku podaljšanega bivanja:

DEŽELA  ZAVRŽENE HRANE

ZELO RAZLIČNA PRIJATELJA

Nekoč je babica posadila solato. Solata je rastla in rastla in končno zrasla. Babica jo je odtrgala in umila. Naslednji dan je na kosilo prišel njen vnuk, ampak solate ni hotel pojesti. Žal jo je babi morala vreči v smeti. Prišel je smetar, a solata je zadnji hip skočila ven. Nato je hodila, hodila in hodila naprej. Na njeno pot je prišel pes. Solata je bežala, pes pa je tekel za njo. Solata se je ustavila in vprašala: »Me boš pojedel? Če ne, grem lahko s tabo?« »Ne bom te pojedel. Pojdiva skupaj,« ji je odgovoril pes.  Solata je skočila na pasji hrbet  in sta šla skupaj naprej. Opazila sta brokoli. »Skoči gor,« mu je rekla solata. »V redu,« je odvrnil brokoli in zlezel na pasji hrbet. Skupaj so šli naprej in prišli do brokolijeve postaje. »Tu me spustita,« je rekel brokoli in skočil dol. Pes in solata sta šla naprej. Prišel je otrok in vzel solato. »Pusti me, pusti me,« je vpila solata. Otrok jo je odnesel stran in jo skoraj pojedel, a pes je skočil in vzel solato. »Hvala! Šla sta naprej, a žal je bila tukaj solatna postaja dežela ZAVRŽENE HRANE. »Adijo, pes. Hvala, da si me pripeljal v moj sanjski svet,« je rekla solata in pohitela v svet, kjer je vsaka zavržena hrana imela svoj kotiček.

Luka Leon Kovačič


KRUH

Kruh se je zbudil v tovornjaku. Kmalu za tem se je znašel v trgovini. Nato ga je neki fant vzel ven s police. Spravil ga je v prtljažnik. Doma ga je malo pojedel malo pa zavil v vrečko. Ker je kruh postal plesniv, ga je vrgel v smeti. Tovornjak ga je odpeljal na smetišče. Tam je ostal 2 leti. Ni mu bilo všeč. Nekega dne ga je zagrabil ptič in ga v svojem kljunu odnesel s smetišča. Nekaj ga je pojedel preostali del pa je spustil ravno nad deželo Zavržene hrane. Kmalu je spoznal veliko prijateljev. Tam je slišal tudi zgodbo o solati, ki jo je pes rešil pred smrtjo. Tukaj se je kruh počutil lepo.

Vito Česnik


KORENJE

Korenje je komaj dočakalo, da ga Miha kupi. Miha je korenje po nesreči pozabil v avtobusu. Šofer je to videl in na srečo korenja ni dal v smetnjak. Pustil ga je ne travi. Ko je šel mimo kolesar, ga je po nesreči povozil. Korenje se je zato odkotalilo v morje. Tam je plavalo in plavalo ter preplavalo cel ocean. Prispelo je na plažo, kjer so ga našli otroci in ga uporabili za grad. Fantek, ki ni želel korenja, ga je zagrabil in vrgel v morje. Korenje je imelo srečo, saj je pristalo na ladji, ki je plula v Afriko. Ko je ladja prišla v Afriko, so korenje našli otroci, ki so se z njim igrali, saj niso vedeli, da je za jesti. Neko jutro je priletela sraka, pograbila korenje in odletela. Ker je bilo korenje težko in še močno je pihalo, ji je korenje padlo iz kljuna in pristalo ravno… saj ne boste verjeli. V deželi Zavržene hrane, kjer je slišal za solato, ki jo je prinesel pes ter kruh, ki je padel iz kljuna kot on… Tam je spoznal veliko prijateljev in bilo mu je zelo všeč.

Lan Štalcar


BROKOLI

Glava brokolija se je kar naenkrat znašla v trgovini. Kmalu jo je kupila prijazna gospa, ki jo je iz trgovine odnesla v svoj dom. Dala jo je v hladilnik. Že naslednji dan se je nanjo spomnila. Vzela jo je iz hladilnika odrezala polovico in iz nje pripravila slastno brokolijevo juho za svoje otroke. Drugo polovico pa je postavila na spodnjo polico v hladilniku. In tam je brokoli sameval in sameval. Vsakič, ko so se odprla vrata hladilnika, je upal, da je on na vrsti. Ko so se vrata zaprla, je od razočaranja kar zajokal. Ker je tako jokal, se je kmalu izsušil in šele takrat ga je gospa šele našla. Gospa se ja kar zgrozila, ko je videla, da je na brokoli čisto pozabila. S težkim srcem ga je vrgla v smeti. Kmalu je pred hišo ustavil smetarski tovornjak in odpeljal brokoli na smetišče. Oh, tam je bilo pa res hudo! Brokoli je od smradu začela boleti glava, ni se mogel premikati in vse okoli njega je gomazelo. Kmalu je videl, da se po njem slini polž. Brokoli je kar otrpnil od strahu. Polž pa je želel samo splezati do sočne solate. Končno se je brokoli opogumil, saj je videl, da ga tudi polži ne marajo. Videl je, da polži nekam lezejo in se čez nekaj časa vrnejo. Najmanjšega polža je prosil, da ga odpelje v deželo o kateri je slišal. V deželo Zavržene hrane. Polž, čeprav težko, je odpeljal brokoli v to deželo in brokoli je spoznal, da je tam res lepo. Pozabljena hrana  se v miru postara in postane hrana za male živalce, ki iz nje naredijo bogato zemljo.

Ammar Kokić


POTOVANJE MALE JAGODE

Nekega dne se je rodila mala jagoda. Vrtnar jo je z ostalimi jagodami pobral in jo naložil na tovornjak. Jagoda je rekla: »Kam grem, saj sem se komaj?« Čez nekaj časa se prispela v trgovino in rekla: »Tukaj je že bolje. Tukaj lahko vsaj slišim, kaj ljudje govorijo. V trgovini ni slabo.« Nekega dne je v trgovino prišel Mark. Hitro je pograbil deset velikih jagod in jih skupaj z malo jagodo stresel v vrečko. »Hej, nehaj, stiska me,« je dejala mala jagoda: »Ti si pa nevljuden!« Jagoda se je nekaj časa vozila in pozabila na dečkovo nevljudnost. Kmalu so prišli do blagajne, kjer so plačali kar so kupili. Odpravili so se iz trgovine. Jagoda je bila navdušena, ker se je nadihala svežega zraka. Kmalu so jo odložili v avto, kjer ji ni bilo všeč. Končno so prispeli. Stvari so znosili iz avtomobila, jagode pa pustili zunaj na mizi. Na mizo je skočila mačka, ki je vrgla jagode po tleh. Mala jagoda je pristala na potki in se po njej skotalila na cesto. Tam jo je skoraj povozil avto in potem še tovornjak. Komaj se je odkotalila stran. Na cesti se je kar naenkrat pojavil pes, ki je malo jagodo zamenjal za žogico. Z jagodo se je hotel igrati. Začel jo je brcati in tako se je skotalila v potok. »Še sreča, da jagode znamo plavati,« si je mislila. Kar naenkrat je iz vode skočila riba, ki jo je mislila pojesti. Mala jagoda jo je prosila, da jo spusti, ker je slišala za res lepo deželo, kjer se zbira hrana, ki se iz kakršnega koli razloga izgubi. Riba se je je usmilila in ji pomagala do brega. Zlezla je na travo in utrujena zaspala. Zbudila se je šele, ko jo je v roko vzel gospod in jo očistil. Odnesel jo je s sabo in jo odložil v majhno skledico. Ker je bila jagoda že zelo utrujena in ni več izgledala sočno in rdeče, se je gospod odločil, da jo posadi v zemljo. Čez nekaj časa je iz grde in čisto uničene jagode nastala lepa nova rastlina, ki je vsako leto rodila sočne, rdeče plodove.

Zeina Oraščanin


JAGODA

Ko je gospod posadil slab plod jagode, je kmalu začela rasti nova rastlinica – mala jagodka. Mala jagoda je rasla in rasla in kmalu zacvetela z belimi cvetovi. Kmalu so na mestu njenih cvetov zaželi zoreti sočni plodovi. Plodovi so zoreli in postajali rdeči. Komaj so čakali, da jih ljudje oberejo. Obrane jagode so shranili v posodi in jih postavili v shrambo. Uporabilo so jih lahko na različne načine, saj se dobro priležejo v sladicah, sladoledu ali tortah. Ko so ljudje jagode pojedli so jih prebavili in s kakanjem vrnili nazaj v naravo. Kaj pa jagode, ki so se »izgubile?« Verjetno so v deželi Zavržene hrane že našle nove prijatelje. Sigurno pa so že slišale za solato, ki jo je prinesel pes, kruh in korenje, ki je padlo iz ptičjega kljuna ter za brokoli, ki je tja pripotoval na polžji hišici. Verjetno pa še veliko takih in drugačnih zgodb, saj veliko hrane pristane v smeteh.

Judita Umek


PARADIŽNIK

Paradižnik se je znašel v škatli, kjer je bilo zelo temno in ga je močno premetavalo in premetavalo. Čez par ur je zaslišal odpiranje vrat. Nenadoma je postalo zelo svetlo in zagledal je fanta, ki je tekel proti njemu. Nenadoma je fant odprl škatlo in ven vzel vrečko v kateri je potoval paradižnik. Paradižnik je strpal v vrečko z drugimi paradižniki in ga odnesel k blagajni. Ko je plačal, ga je odnesel in odložil na sedež poleg sebe. Spet ga je premetavalo in kotalil se je tako močno, da se mu je vrtelo v glavi. Končno sta prispela. Fant ga je pograbil in hitro stekel v kuhinjo, kjer ga je že čakala mamica. Mama je vzela vse paradižnike in jih skuhala v odlično paradižnikovo juho. Juho je postavila pred svojo družino in vsi so jo z veseljem pojedli. Na krožnikih ni ostalo niti kapljice.

Aljaž Krese 


JABOLKO

Nekoč je živel sadjar, ki je imel jablano in na njej se je rodilo jabolko. Jabolko je prvič odprlo oči in zajelo sapo: »Vav, kako je lepo! Ojoj, vse se treseeee!« Kar naenkrat se je zaslišalo buum! »Av, vse me boli! Aaaaa! Kaj je ta velika stvar, ki me hoče zgabiti!? Av, že spet, še vedno velik av! Hej, kje je svetloba? Postalo mi je slabo!« je tarnalo jabolko. »Potrpi,« je reklo jabolko poleg nje: »saj smo skoraj že na cilju. Aha, smo že tukaj!« »Kje smo?« je vprašalo jabolko. »V trgovini,« ji je odgovorilo rdeče jabolko poleg nje. »Kaj je trgovina?« jo je zanimalo. »Trgovina je čudovit kraj, kjer jabolka čakamo, da nas nekdo kupi in poje,« ji je odgovorilo tretje jabolko. »Komaj čakam, da nas bodo postavili na polico,« je bilo vznemirjeno jabolko. A njena sreča je kmalu minila. »Kaj? Že spet ta stvar, ki me hoče prijeti!!!« je vpilo, ko jo je nekdo spravil v vrečko. »To je že bolje, sedaj me nič več ne boli« je reklo jabolko. »Hej, kam me pelješ? Zdaj me pa spet boli in spet ni svetlobe. To! Sedaj pa spet vidim svetlobo,« je spet zatarnalo jabolko, ko ga je roka prestavila iz vrečke v posodo. »Ah, sedaj sem pa že čisto uničena. Uf, tukaj pa vse smrdi,« je tarnalo malo jabolko, ko je kot ogrizek pristalo v smeteh. Kaj se je potem zgodilo z malim jabolkom pa ne vemo. Mogoče je pristalo na kompostu v deželi Zavržene hrane, kjer je spoznalo solato, ki jo je prinesel pes, kruh in korenje, ki je tja padlo iz ptičjega kljuna in brokoli, ki se je tla pripeljal na polžji hišici.

Tam je zavržena hrana morda že dočakala svoj konec ali se morda še vedno bori. Nihče ne ve, zato skrbimo, da bo na svetu čim manj hrane, ki je ne bomo pojedli.

Lucija Žagar

Dostopnost