V maju smo se prvošolci veseli dne, ko bomo obiskali Kekčevo deželo v Kranjski Gori.
Prejšnji teden smo končno dočakali ta veseli dan. Najprej smo si v Planici ogledali velikanko, po kateri se spuščajo naši pogumni »orli«, potem pa smo se z Bedan’c busom odpeljali v Kekčevo deželo. Natančno vam ne vemo povedati, kje je to, saj smo morali zatisniti oči, da ne razkrijemo skrivnosti. Ko smo prispeli, smo kar dve uri preživeli med Kekčevimi junaki. Najprej smo rešili Mojco, ki je bila v kletki pri Bedancu. A kmalu nas je Bedanec ujel in želel, da vrnemo Mojco. Ker je nismo hoteli vrniti, smo začeli glasno oponašati sovo, da smo tako močno preplašili Bedanca, da se je kar s petami brcal v zadnjo plat. Po poti smo nato srečali Brinclja, ki nas je vodil do Kekca in potem še do Pehte, ki nam je dobrosrčno ponudila čaj in pecivo. Utrujeni, a vendar zadovoljni in polni novih doživetij smo prispeli proti večeru v Novo mesto, kjer so nas že nestrpno pričakovali starši.
